Praznovanje praznika dela s kresovanjem na Markovcu – 30.4.2026 – Obalna sindikalna organizacija

V četrtek, 30. aprila 2026, je Obalna sindikalna organizacija – KS 90 organizirala že tradicionalno prireditev v počastitev 1. maja – mednarodnega praznika dela. Okoli 20. ure so se pohodniki, zbrani pred Taverno v Kopru, z baklami podali do parka ob Osnovni šoli Antona Ukmarja. Tam je zbrane nagovoril generalni sekretar Damjan Volf, nato je sledil prižig kresa ob spremljavi Pihalnega orkestra Marezige in nastop dua Dober dan.

V nadaljevanju objavljamo nagovor predsednika KS 90 Slovenije Damjana Volfa:

Spoštovane pohodnice in pohodniki, spoštovane delavke in delavci,
Nocoj tukaj v izrazito delavskem naselju nad Koprom smo se zbrali, da
prižigamo kres delavske resnice. Kres, ki govori glasneje od besed. Kres, ki
spominja, opozarja in združuje. Kres, ki sporoča, da delavstvo še stoji in to kljub
vsem pritiskom, kljub vsem poskusom utišanja in kljub vsem poskusom
razvrednotenja človeškega truda. Živimo v času, ko se svet maje. V času, ko se
vojne multiplicirajo, ker je orožje postalo bolj donosno od miru. Živimo v času,
ko prehranska inflacija neusmiljeno bije po družinskih proračunih, medtem ko
tisti, ki o njej odločajo, ostajajo nedotaknjeni. Živimo v času, ko so stanovanja
postala varni sefi za kapital, dom pa nedosegljiva naložba za tiste, ki tu
dejansko delajo in ustvarjajo. Država, ki dopusti, da je streha nad glavo
loterija, ne gradi temeljev za narod – ampak brez sramu razprodaja svojo
lastno prihodnost.
Danes Slovenija nima Vlade, ki bi služila ljudem, ima pa že Oblast, ki posega v
temelje pravičnega sistema. Oblast, ki spreminja Zakon o vladi in sprejema
interventno zakonodajo brez socialnega dialoga. Brez delavca. Brez sindikatov.
Oblast, ki se boji dialoga, se dejansko boji resnice. Zakone sprejemajo mimo
stroke in mimo ljudi, kot da bi bila demokracija le nadležna ovira na poti do
njihovih ciljev.
Zato prva zahteva: Od politike danes zahtevamo ODGOVORNOST, ne pa
večnega nagrajevanja njihovih “stričkov iz ozadja”. Dovolj imamo tega
vrtiljaka, kjer so isti ljudje danes na eni funkciji, jutri pa že na drugi, ne glede
na to, kakšno škodo so povzročili. Politika ne sme biti servis za interese
peščice, ampak odgovorna služba celotnemu ljudstvu!
Revščina neusmiljeno grize v dostojanstvo ljudi, ki pošteno delajo. Pravijo nam,
da imamo rekordno zaposlenost, a zamolčijo kruto resnico: da delavec danes
niti z osmimi urami trdega dela ne more zagotovo več ubežati revščini. Človek
izgoreva med delom, po 40 letih truda pa si namesto miru prisluži novo
revščino. Pokojnina ni socialna pomoč, je odloženo plačilo za preteklo delo in
neodtujljiva pravica! To ni uspeh, to je sistemska kraja dostojanstva in
zaslužene starosti!
Živimo v težkih, sprevrženih časih. Ko je ob jutranjem odprtju trgovin v vrstah
več ljudi, ki iščejo najnujnejše dobrine po akcijskih cenah, kot pa se nas zbere
ob postavljanju prazničnega kresa, je z našo družbo nekaj globoko narobe. To

je dokaz, da nas je sistem prisilil v boj za golo preživetje in nam poskuša
ukrasti celo pravico do skupnosti in praznika.
Namesto ukrepov za najranljivejše dobivamo rešitve za najbogatejše. Ko se
združuje resor gospodarstva in dela, je nevarnost jasna. To je poskus, da se
človeka dokončno spremeni v surovino. Ko delo postane le podpostavka v
bilanci gospodarstva, delavec izgubi obraz in postane strošek, upokojenec pa
le še številka, ki bremeni proračun.
To je tako, kot bi gasilca in piromana poslali gasit isti požar. Eden rešuje. Drugi
uničuje. In danes — uničevanje preglasuje reševanje. Govorijo nam o
“reformah”, a mi jih vprašajmo: komu te reforme zares služijo? Fleksibilen
delavec danes pomeni revnega upokojenca jutri. Brez varnosti in brez glasu — a
mi jim danes ta glas vračamo!
Zato druga zahteva : NIČ O DELAVSTVU BREZ DELAVSTVA! NIČ O POKOJNINAH
BREZ UPOKOJENCEV!
To ni slogan. To je rdeča črta, ki je ne sme prestopi nihče — ne oblast, ne
kapital, ne politika. Izginjajo vrednote, kot so spoštovanje, poštenost in
empatija. A mi vemo: brez solidarnosti ni družbe. Brez delavca ni razvoja. Brez
miru ni prihodnosti.
Zato tretja zahteva: ZAHTEVAMO DOSTOJNE OSNOVNE PLAČE IN POKOJNINE,
KI NE SMEJO BITI NITI ENA POD ZNESKOM MINIMALNE PLAČE, SAJ MORATA
OBE ZAGOTAVLJATI ŽIVLJENJE IN NE LE PREŽIVETJE!
Zahtevamo politično odgovornost in državo, ki stoji za človekom, ne pa nad
njim! To ni prošnja. To je zahteva, ki bo odmevala, dokler ne bo izpolnjena.
Drage krajanke in krajani Markovca, dragi pohodniki prižgimo ta kres in to
pogumno in odločno . Naj se vidi z Markovca do Kopra in ŠE NAPREJ. Naj se
vidi, da delavstvo še stoji, govori in zahteva svojo pravico. Naša enotnost je
edini kapital, ki nam ga ne morejo privatizirati!
Jutri naj nastopi nov dan. Dan glasu. Dan naših aktivnosti. In če bo potrebno
tudi dan na ulici za vse nas in tiste, ki prihajajo za nami.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem vsem družbeno odgovornim
organizacijam, ki so s svojimi prispevki omogočile, da danes tukaj stojimo
skupaj: DELFIN Hoteli ZDUS d.o.o., Sava Turizem d.d., Intereuropa d.d., Adriang
d.o.o. in Automatic servis d.o.o. in Vaša podpora dokazuje, da solidarnost v
praksi še živi.