Tradicionalno srečanje Medregijskega sindikalnega sveta Furlanije-Julijske krajine in Slovenije, ki ga sestavljajo italijanske sindikalne organizacije CGIL, CISL, UIL ter slovenski konfederaciji Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in KS 90, pred praznikom dela je na mejnem prehodu Škofije minilo v znamenju pozivov k miru, čezmejnemu sodelovanju in ureditvi statusa čezmejnih delavcev.
Srečanje je imelo letos še poseben pomen: vojne in mednarodne napetosti, energetska kriza, zniževanje plač in pokojnin ter slabšanje življenjskih razmer.
Sindikati iz Slovenije in Italije so opozorili na nujnost izboljšanja položaja več tisoč čezmejnih delavcev. Poudarili so odločno nasprotovanje ohranitvi začasne ponovne uvedbe schengenskega nadzora, ki negativno vpliva na več kot 15.000 čezmejnih delavcev.
Za STA je podpredsednik medregijskega sindikalnega sveta Furlanije-Julijske krajine in Slovenije Damjan Volf še izpostavil, da namesto padca meja in birokracije spremljamo ponovno uvajanje nadzora. To otežuje vsakdan ljudi, medtem ko kapital še naprej kuje dobičke. V nadaljevanju objavljamo nagovor:
”Spoštovani, spoštovane, dragi prijatelji,
danes stojimo na Škofijah, na meji, kjer se ne srečata samo dve kulturi, ampak se tu srečata tudi dve
resnici:
resnica ljudi, ki delajo, in resnica politike, ki jih prepogosto pozablja.
Živimo v času, ki ni normalen. V času, ko se svet ne premika naprej, ampak razpada pred našimi očmi.
Vojne rastejo. Cene rastejo. Dobički rastejo. Samo človek pada. To niso abstraktne razmere. To so
resnične zgodbe. Delavcu pada kupna moč. Mlada družina reže pri hrani. Starejši varčujejo pri
zdravilih. To ni statistika. To je sramota. In medtem ko ljudje nosimo breme kriz, ki jih nismo
povzročili, naši politika govori o razbremenitvi gospodarstva. A resnica je preprosta: revščina se vrača
tja, kjer je ne bi smelo biti, med delavce. Delavec s polnim delovnim časom ne pomeni več nujno
delavec z dostojnim življenjem. To ni napaka sistema, ampak to je sistem.
Namesto ukrepov za najranljivejše dobivamo interventno zakonodajo za najbogatejše. Brez
socialnega dialoga. Brez realnih ocen njenih posledic. Brez osnovnega spoštovanja.
Ko politika izključi ljudi, izgubi pravico govoriti v njihovem imenu. Ko se zakoni sprejemajo mimo
demokracije, se reže tam, kjer bi morali vlagati: v zdravstvo, v šolstvo, v infrastrukturo, v razvoj.
Brez vlaganj ni prihodnosti. Brez prihodnosti pa ni države.
In ko se hkrati združuje resor gospodarstva in dela, je nevarnost še večja. Ko se delo podredi
kapitalu, se pravice krčijo, standard večine pada, revščina narašča. Sporočilo je jasno: delavec ni več
človek — delavec je strošek.
To je tako, kot bi veterinarja in mesarja zaprli v isto prostor in pričakovali, da bosta skupaj skrbela za
dobrobit živali. Enemu je mar za bitje. Drugemu za zrezke. In danes zrezki zmagujejo.
Fleksibilizacija trga dela? Lep izraz za to, da si danes skladiščnik, jutri dostavljalec, pojutrišnjem pa že
brezdomec. Fleksibilen delavec je delavec brez pravic. Nad vsem tem pa raste še nekaj hujšega:
populizem brez prave vsebine in porast desnega ekstremizma. Retorika, ki ustvarja strah. Retorika, ki
išče sovražnike. Retorika, ki ne rešuje težav — ampak jih množi. Ko družba izgubi moralni kompas,
delavec izgubi tla pod nogami. Zato danes jasno povem: Nič o delavstvu brez delavstva. Nič o ljudeh
brez ljudi. To ni slogan. To je rdeča črta čez katero ne dovolimo nobenemu!
Izginjajo vrednote, ki bi morale biti temelj družbe: spoštovanje, poštenost, pravičnost, odgovornost,
empatija. Nadomešča jih logika, da je človek strošek. A mi vsi vemo: brez solidarnosti ni družbe, brez
delavca ni razvoja, brez miru ni prihodnosti.
Zato kot predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije in podpredsednik Medregijskega
sindikalnega sveta FJK–Slovenija jasno povem: Evropa mora postaviti interese dela pred interese
kapital. Človeka pred dobiček. Skupnost pred sebičnost. Mir pred konflikte.
Slovenija in Italija imata priložnost pokazati, da je mogoče drugače. Da je mogoče uskladiti politike,
odpraviti birokratske pasti in končno rešiti težave obmejnih delavcev. Obmejni delavci niso problem.
Obmejni delavci so most. Most, ki povezuje Evropo v praksi, ne samo v govorih.
Dragi prijatelji, naša naloga je jasna: braniti dostojanstvo dela, krepiti socialno varnost, varovati javne
storitve, zagovarjati mir in graditi družbo solidarnosti.
Naj živi 1. in 2. maj. Naj živi pogum, enotnost in sodelovanje. Naj živi človek, ki dela, ustvarja in gradi
prihodnost. Evviva il Primo Maggio. Živel mednarodni praznik dela.”
Za konec je predsednik medregijskega sindikalnega sveta Roberto Treu pozval k miru, končanju vojn v Ukrajini in Palestini ter k politiki vključevanja migrantov.
